3 Načini Psihične Priprave Rekreativnega Tekača

Članek je bil objavljen v Polet-u - aprila 2006

Glava ni nič manj pomembna kot noge. Če ne celo bolj...

Tekači so si zelo različni po svojih sposobnostih, toda njihova skupna lastnost je velika želja in strast do teka, napredka in iskanja svojih meja. V splošnem so zelo motivirani in pozitivni glede svojih ciljev.

Podobno je tudi s kolesarji, tekači na smučeh… A v športu je tako kot tudi na drugih področjih delovanja nemogoče nenehoma dosegati samo uspehe, zato je za izpolnjujoče in smiselno tekmovalno obdobje potrebno imeti tudi realistična pričakovanja in pravi način razmišljanja, ki nam pomaga prebroditi neuspehe.

Rekreativni športniki, ki se s svojim športom ukvarjajo tekmovalno, vložijo veliko truda in časa v svojo fizično pripravo, tako kondicijsko kot tudi tisto, ki je v zvezi s prehrano in hidracijo, vse v želji, da bi dosegli svoj tekmovalni cilj.

Čeprav večina teh naporov izgleda le fizičnih, pa je v veliki meri prisoten tudi psihičen napor, ne glede na to, ali se športnik tega zaveda ali ne. A potem ko zna po vseh fizičnih naporih uporabiti za piko na i še svoje psihične sposobnosti, je njegovo zadovoljstvo globoko in trajno.

Žal mnogo športnikov pri svojih prizadevanjih za čim boljše dosežke zanemari prav psihično pripravo. Z njeno pomočjo lahko športnik spozna svoje prednosti in slabosti ter ugotovi, na kakšen način bo dosegel svoj maksimalni nivo.

Sčasoma tako razvije svojo »psihično orodjarno«, ki mu služi za doseganje optimalne psihične priprave na tekmovanje. Brez dobrega psihičnega »načrta« za treninge ali tekmovanja se namreč njegova osredotočenost oziroma energija lahko preusmeri v negativna razmišljanja in predstave o svoji uspešnosti ter v dogodke, ki nimajo nobene prave povezave z njo.

Dobre psihične sposobnosti pa mu omogočijo, da kar najbolje izkoristi trening, kar posledično dvigne njegovo fizično pripravljenost, ta pa mu tudi vliva potrebno samozavest pred tekmovanjem. Psihična priprava poteka sočasno s fizično in sčasoma postane koristna navada.

Navade se s treningov prenašajo tudi na tekmovanja, ne glede na to ali so dobre ali slabe. Prisotne so vedno, ko se znajdemo v stresnih okoliščinah.

Zato si na kratko poglejmo tri načine, ki lahko pomagajo rekreativnemu športniku, da se psihično dobro pripravi na tekmovanja.

1. Pozitiven pristop

Razpoloženje si lahko »določimo« sami že preden pridemo na trening ozroma ga lažje spreminjamo v začetku treninga. Kot vemo naše razpoloženje vpliva na držo telesa, velja pa tudi obratno.

Če bomo vzdrževali pozitivno držo telesa – vzravnan hrbet in glava gor, se energično gibali in imeli vzpodbuden notranji samogovor, bomo posledično vplivali na svoje razpoloženje.

Drug način je, da se najprej spomnimo pozitivnega dogodka – uspeha na kakšni pomembni tekmi – da najprej začutimo vsaj nekaj pozitivnih občutkov, potem pa si zamislimo – vizualiziramo – uspešno izvedbo tudi v prihodnji tekmi.

Seveda pa v obeh primerih (ki ju je priporočljivo kombinirati) potrebujemo tisto začetno odločitev, da bomo kljub trenutnemu ne najboljšemu razpoloženju vložili energijo v to, da ga spremenimo.

Tekač se mora namreč zavedati, da je trening v pozitivnem razpoloženju veliko bolj učinkovit, saj ima takrat več energije. Prav optimistična naravnanost tudi mu pomaga, da lažje premaga kakšne težave na treningu, če pride do njih.

Seveda je nemogoče pričakovati, da bo športnik pred treningom vedno v stanju navdušenja, ne glede da si za to prizadeva. Lahko pa si določi razpon oziroma območje v katerem bo njegovo razpoloženje večji del časa. Spodnji novi je lahko »nevtralen« oziroma miren, zgornji pa navdušen, v žargonu »napumpan«, »naspidiran« ipd.

Športnik naj teži k temu, da bo takrat ko trenira, njegovo razpoloženje v tem območju, še posebej pa si mora za to prizadevati, ko tekmuje. Prav zato si mnogi športniki pred zahtevnimi treningi in tekmovanji predvajajo izbrano glasbo, ki jih dvigne v razpoloženju, rekreativni športnik pa se lahko takega načina lahko posluži tudi po službenih in drugih obveznostih, ki so lahko krive, da je njegovo razpoloženje pred treningom vse prej dobro.

Obstajajo pa še različni, individualni načini dvigovanja lastnega razpoloženja. Pogost je na primer pogovor (bodisi telefonski, bodisi v živo ob kavi…) z osebo, za katero vemo, da nas bo spravila v boljše razpoloženje…

Če je športnik dosleden v svojem čustvenem razpoloženju – pozitiven in stabilen – je zaradi tega bolj sproščen in sposoben stanovitnega doseganja dobrih rezultatov. Dolgoročno to pomeni boljšo fizično pripravljenost in lažje doseganje tega psihičnega stanja na tekmah.

2. Vizualizacija

Vizualizacija ima najboljši učinek, če si predstavljamo dogodek ali situacijo tako, da poskusimo čim bolj živo videti okolico (barve, oblike), slišati zvoke, ki bi bili takrat prisotni, začutiti svoje telo v gibanju in začutiti pozitivne občutke, ki jih tudi sicer doživljamo ob uspehih.

O učinkih vizualizacije je bilo že veliko raziskav in eno od njih lahko naredi kar vsak sam. Tako se bo tekač, ki si že pred tekmo predstavlja, da bo težko tekel, da ga bo zaustavljal veter, vzponi upočasnjevali in vročina ubijala, psihično tako obremenil, da so bodo njegova pričakovanja uresničila.

Naslednjič, ko boste tekli proti vetru, si zamislite, da tečete skozi gosto tekočino, ki vam ne dovoli hitrih gibov, niti hitrega teka. Zamislite si tudi, da imate težke noge in da komaj dihate.

Tako tecite 5 minut, nato pa spremenite predstavo. Zamislite si, da režete skozi veter kot ostro rezilo, da je zrak redek in da teče okrog vašega telesa. (Spomnite se posnetkov raznih testiranj v zračnem tunelu, kjer so vidne dimne sledi okrog letala ali avta).

Predstavljajte si, da imate ogromno energije v nogah in da je z vsakim vdihom dobite še več. Spet tecite 5 minut in primerjajte občutke in rezultate.

Tekač, ki ima pozitiven pristop do vseh dogodkov na tekmovanju, ki bo sebe videl kot močnega in taktično pametnega tekmovalca, bo te ovire veliko lažje premagal.

Seveda je pravilno, da ima realističen pogled na težke dele proge, recimo na dolg vzpon. Zaveda se težavnosti tega dela, a se hkrati odloči in se »vidi«, kako bo na tem delu dal vse od sebe (oziroma toliko, da v nadaljevanju ne utrpel posledic prehitrega vzpona) in ga dobro odtekel.

Še en način uspešne vizualizacije je ta, da se športnik spomni svojih najboljših treningov in tekmovanj ter težav, ki jih je premagal, ter se odloči, da bo s tem občutkom in s to odločnostjo pristopil tudi k prihajajočim izzivom na progi.

3. Samogovor

Naslednjič si na treningu, ko boste začutili fizično neugodje, prisluhnite. Ugotovite, kaj si takrat govorite in kako to vpliva na vašo zavzetost in vloženo energijo. In poglejte, kakšen bo končni rezultat te naravnanosti, kakršnakoli že ta je.

In kako mislite, da bo na vaš končni rezultat vplival takle samogovor: »Močan sem, zdržal bom te bolečine.« ali pa »Vse bom dal od sebe v zadnjem delu proge, pa da vidimo ostale…«?

To kar si govorimo, je zgolj navada, ki se je izoblikovala skozi dogo, večletno obdobje. Samogovor vpliva na naš nivo energije, na našo zavzetost, zbranost in odločnost, da se spopademo s težavami, tako zunanjimi kot notranjimi.

Če se ukvarjamo na primer s tekom in si že dolga leta govorimo, da smo v finišu slabi, to postane naše prepričanje. In ko pride zadnji del proge, nam prav to prepričanje prepreči, da bi sploh poizkusili dati vse od sebe, saj smo »itak slabi« in se nam niti ne splača...

V prednosti je že tisti, ki o svojih slabostih, četudi so te resnične, sploh ne razmišlja, saj ga bosta tekmovalnost in bližina cilja vzpodbudili, da bo v celoti izrabil preostanek svojih moči in prav z vsakokratnim maksimalnim vložkom v zadnji del proge nedvomno izboljšal ne samo svojo uvrstitev na tekmovanju pač pa sčasoma tudi svoje finišerske sposobnosti.

Temu nasproten je primer športnika, ki sicer oceni, da je v določeni prvini, na primer finišu, trenutno res slab, a vloži vso energijo v to, da ga izboljša. Če bo konstantno delal na izboljšanju svojega finiša, bo že v kratkem času tekaču z negativnim prepričanjem samo pomahal, potem ko bo v zaključku teka odbrzel mimo njega.

Ukvarjanje z vzdržljivostnimi športi nam lahko vzame veliko časa in je energijsko zahteven način življenja. Prinaša veliko sprotnih užitkov in zadovoljstva, veselja ob uspehih in tudi razočaranj ob neuspehih.

Šport je ogledalo življenja in športniki sčasoma spoznajo, da lekcije, pridobljene v športu, pozitivno vplivajo na druga področja njihovega življenja.

Bolj kot se zavedamo pozitivnega razmišljanja, samogovora in ustvarjanja pozitivnih predstav na treningih in tekmah, lažje nam ga je nadzirati in boljši so rezultati. Sčasoma to postane del nas – tako v vlogi športnika kot v vlogi sočloveka.

Nazaj na Psihologija - članki

Nazaj na Tenis - Slovensko