"Inner Game" in tenis - pot do svobode

Za vse tiste, ki vam je ta izraz tuj, najprej kratek uvod. »Inner Game of Tennis« je knjiga, ki je izšla leta 1973. Avtor Timothy Gallwey je v njej predstavil takrat (in še danes!) revolucionaren in neznan način učenja tenisa. Kasneje je napisal še eno, precej manj znano naslednico z naslovom »Inner Tennis – Playing the Game«, ki pa je po mojem mnenju še boljša.

Inner game temelji na preprosti ideji – ključ do uspešne igre tenisa leži v glavi igralca; v njegovi sposobnosti koncentracije, zaupanju v njegovo telo in telesne sposobnosti ter pristopu – naj se zgodi, kar se bo pač zgodilo.

Oziroma še bolj splošno – kakršno koli »zunanjo« igro igramo (tenis, golf, glasba, posel, odnosi, …) teče v naši glavi še notranja igra – inner game. In kolikor se zavedamo te notranje igre toliko več imamo možnosti za uspeh.

Gallwey nam mojstrsko pokaže vlogo našega uma med igranjem tenisa in kako je to najpogosteje naša največja ovira do igre na vrhu svojih sposobnosti. Prav tako nam predstavi in opiše vaje na igrišču, s katerimi lahko to prepreko premagamo ali zaobidemo. Dosežemo to, da postane naš um naš največji zaveznik.

Ko se igralec zave, da je njegov um v bistvu njegov glavni nasprotnik, postane »inner player«. Zdaj ve, čemu se mora posvetiti, da bo igral najboljši tenis. Toda skoraj nikoli ne ve – kako.

Zaveda se, da so napake v izvedbi skoraj vedno najprej napake v umu, preden se izrazijo v resnici (udarcih, gibanju, …). Njegov glavni cilj je premagati notranje ovire, ki mu preprečujejo najboljšo izvedbo.

Najbolj pogoste so:

• strah (pred napako, porazom, izgubo samospoštovanja, …),
• pomanjkanje samozavesti,
• samokritika,
• slaba koncentracija,
• preveč truda (da, tudi to obstaja!),
• pomanjkanje želje po zmagi,
• želja po popolnosti (perfekcionizem),
• frustracije,
• jeza,
• dolgčas,
• pričakovanja,
• preveč analizirajoče razmišljanje,
• …

Na kratko – če so v igralčevi zavesti dvom, strah in zaskrbljenost o samopodobi ali pa so v zavesti mnoge informacije o tehniki, samokritiki in misli o prihodnosti ali preteklosti, to preprečuje igralcu, da bi v tistem trenutku izkoristil svoj polni potencial.

Za trenutek se nam lahko zdijo ti problemi preveliki, toda rešitve so preproste in veljajo za vse.

Osnove pristopa Inner Game

Self 1 in Self 2

Toda Self 1 ne zaupa Self 2 ravno preveč, zato pogosto prevzame zadevo v svoje roke: začne premikati telo, napenjati vse vrste različnih mišic in premikati roko, kamor »naj bi« šla. Ker se izgubita 'timing' in usklajenost gibov, »roka« večinoma žogo zadane slabo in Self 1 lahko spet degradira Self 2.

Zaupanje v telo

To je prvi princip Inner Game-a. Naše telo (Self 2) ima fantastični potencial v sebi in sposobnost, da se uči brez zavestnega »vmešavanja«. Kadar Self 2 deluje, na da bi ga Self 1 motil, pokaže tak talent, da se nikakor ne upamo poistovetiti z njim, saj je daleč preko naših pričakovanj. Ko med igro odigramo tak udarec, rečemo, da se nam je posrečilo.

Prva sposobnost, ki jo mora igralec Inner Game-a osvojiti je, da zaupa svojemu telesu oz. podzavesti. To zaupanje si igralec običajno pridobi postopoma, začne pa se lahko že zdaj.

Za demonstracijo tega principa, poskusite tole: stojte na eni nogi. Samo stojte in »poslušajte« mišice v vaši nogi, kako se hitro krčijo in raztezajo, da bi vas obdržale v ravnotežju. Bolj ko se boste zavedali mišic, več jih boste začutili in tudi bolj jasno jih boste zaznavali. Toda krčenje mišic ne delate zavestno. Zavestno lahko dvignete roko (kar dajte!) gor in jo spustite dol. To je zavestni gib. Ostajanje v ravnotežju pa je delo podzavesti oz. drugega dela možganov, kot pa je naša zavest.

Torej »pustite, da se ravnotežje zgodi«. Ne držite ga zavestno, samo želite si »biti v ravnotežju«. In to je prava vloga Self 1. Da določi končni cilj in pusti, da Self 2 izvaja svoje mojstrstvo.

Utišanje misli

Zato je glavni cilj Inner Game-a, da igralec spozna tišino v glavi, da izprazni svoj um vseh nepotrebnih misli in da se posveti le bistvenim elementom igre. Dokler bo um želel kontrolirati igro, bodo gibi igralca prepočasni, nekoordinirani in pregrobi.

Če se Self 1 posveti le žogi, s tem omogoči Self 2 izvedbo na najvišjem nivoju. In to je pravi odnos med obema deloma naše zavesti. Samo v tem primeru je naš um pod našo kontrolo in ga lahko uporabljamo kot orodje.

Ena največjih preprek je seveda neprestana aktivnost Self 1. Preprečuje nam, da bi doživljali dogodke take kot so. Zamegli nam naše zavedanje in projicira naše strahove in dvome v sam dogodek – letečo žogo ali v dogodek še pred tem.

Eden od glavnih ciljev Inner Game-a je povečanje našega zavedanja tega kar je. Če želite spremeniti vaš tenis – ali življenje – potem je prvi korak zavedanje trenutnega stanja.

Izkušnja je glavni učitelj v pristopu Inner Game. Vse se lahko naučimo skozi izkušnjo, če smo le »prisotni« v sedanjem trenutku. Naše misli so namreč neprestano v preteklosti ali v prihodnosti. In navodila trenerja so običajno po napaki in so prepozna. Doživljanje dogodka je že mimo.

Izkušnje se pridobiva s povečanjem pozornosti na sedanjost. In ena od glavnih preprek za to, smo lahko v »tukaj in zdaj« je naša sodba.

Igra brez sodbe

Dokler so v naši glavi koncepti o »dobrem« in »slabem«, izgubimo jasno informacijo o doživljanju tistega trenutka. Kadar je naš udarec dober, se nam to zdi tako fino, da med tem uživanjem pozabimo (se ne zavedamo), kako smo to sploh dosegli. In kadar je slab, hočemo to čim prej pozabiti, pri tem pa pozabimo (se ne zavedamo) tudi pomembno povratno informacijo, s katero bi lahko naslednji udarec popravili.

Na primer: če ima igralec cilj igrati dolge žoge v zadnji meter igrišča, potem po principu Inner Game razmišlja takole: »če je predolga, želim krajšo – če je prekratka, želim daljšo«. In pusti telesu in podzavesti, da upoštevata povratno informacijo ter prilagodita gib za milimetrska odstopanja v hitrostih, poti in naklonu loparja.

Po principu analitičnega uma pa razmišlja takole: »Če je predolga – neee, pa ne v out! Pazi, z loparjem hitreje zaključi gib, pa bolj v spin potegni. Pa že trikrat si dal predolgo, a si neumen?« In če je prekratka:«Spet kratke, to nimaš šans v tenisu! Podaljšaj gib za žogo, z desno ramo bolj naprej, odrini se od tal. Pa pazi, da ne boš slučajno dal zdaj v out!«

In vse to se dogaja med tem ko se gibamo, in odbijamo gibajočo se žogo z gibajočim loparjem v naši roki, kjer ena stopinja naklona pomeni 40 cm odstopanja pri zadetku žoge na drugi strani. In vsi vemo, kaj pomeni odstopanje pri udarcih, ki jih zamudimo. Včasih 5 metrov.

Mojstrstvo inner game-a je da sprevidimo brezupnost tega početja in prepustimo učenje in popravo izvedbe tistemu delu možganov, ki to izvaja veliko bolj učinkovito kot naš zavestni um.

Na preprostem primeru lahko vsak preveri in ugotovi, da je Inner Game že v njem in da to ni nekakšna »mistična« sposobnost obvladovanja svojega uma.

Za ta test potrebujete 5 ali 6 teniških žogic. Eno postavite na tla in se odmaknete za kakšnih 10 metrov. Nato z ostalimi žogicami ciljate žogico, s tem da mečete vsako posebej.

Potem si odgovorite na naslednja vprašanja:

• Ali ste se kaj manj trudili po napakah (zgrešenem metu)?
• Ali ste se kritizirali ali se jezili zaradi zgrešenega meta?
• Ali ste se po napaki kaj manj ali kaj bolj trudili?
• Ali ste »povedali« svoji roki, kako naj vrže naslednjič?

Po mojih izkušnjah, ko z igralci to testiram, vsi odgovorijo z NE na vsa vprašanja. Torej obstaja način sprejemanja napak in hkrati polne koncentracije in usmerjenosti k cilju. V čem je torej razlika med ciljanjem žogice in tenisom?

Pri tej vaji igralec nima nobene predstave v glavi, koliko naj bi zadel, sklepa pa, da je naloga zahtevna. Zato so napake zanj zgolj »feedback« - povratna informacija. Če je vrgel žogo predaleč, jo bo zdaj poskušal vreči manj.

In to je najbolj učinkovit način učenja. Samo spremljanje resničnosti in učenje na tej osnovi. Self 1 je dal Self 2 zgolj nalogo, naj vrže dlje, v izvedbo pa se ni vmešaval. Vmes verjetno niste razmišljali, da je treba z roko bolj nazaj po zamah. Le pustili ste, da se zgodi. Zaupali ste telesu!

Razlog, zakaj ste lahko to vajo izvajali po principih Inner Game (zaupanje telesu in tišina v umu) je v tem, da ste bili v stanju »brez sodbe«. Večin ljudi bi potrdila, da se po napaki niso kritizirali, niti se niso trudili bolj ali manj, ampak so se samo prilagajali izkušnji. Možgani in telo potrebujejo veliko število ponovitev, da se lahko prilagodijo na nalogo in izvedejo gibe, ki nam prinesejo želen rezultat. In pristop brez sodbe je najhitrejši način napredka.

Napredek pa je seveda možno upočasniti ali celo zaustaviti. Eden od najpogostejših načinov je seveda »vmešavanje« Self 1: ali z neprestano miselno aktivnostjo, ki zamegli naše dojemanje resničnosti, ali s tem, da zavestno poskuša premikati dele telesa – lopar nazaj, pod žogo, potegni navzgor, …

Obsojanje naše izvedbe upočasni ali zaustavlja naš napredek. Toda še bolj uničujoče pa je obsojanje samega sebe. Igralec, ki sebe sodi kot slabega, bo kmalu tudi tako igral. Toda v resnici ni nobene povezave med izvedbo in vrednostjo človeka. Mogoče nekdo dobro igra tenis, je pa slab košarkar. Je zato zdaj slab človek? Seveda ne, toda na žalost mnogo igralcev dela take zaključke o sebi glede na svojo izvedbo.

Take in podobne zaključke naredimo sami v glavi in zato imamo tudi možnost, da jih ne delamo. Saj nas samo prizadenejo in ustavijo našo rast. Inner Game pristop nam pokaže pot do svobodne igre in izvedbe – ko smo v stanju sprejemanja – sebe in zunanjih dogodkov. In ko lahko naredimo prehod iz tenisa v življenje s temi novimi pogledi na sebe in zunanji svet, se nam odprejo nova obzorja svobode.

Raziščite še ostali del Inner Game prispevkov, kjer boste spoznali še ostale principe, vaje na igrišču, opise knjig s tematiko Inner Game in različne članke, ki vam predstavijo Inner Game še iz drugih zornih kotov.

Inner Game vaje na igrišču