Kako do psihične trdnosti libera v odbojki?

Vprašanje: Prebrala sem da ste trenirali odbojko in da ste igrali kot libero. Isto jaz treniram odbojko, treniram v klubu in isto igram libera.

Vem da me je trener postavil v to vlogo ker imam recimo da dober sprejmem in ker se pač potrudim priti do žoge. Pri meni me moti to da sem na eni tekmi dobra na drugi pa se ne morem zbrat in potem mi še soigralke "težijo" da naj se bolj potrudim.

Enostavno se začnem bat žoge in mižim pri sprejemu ali pa imam trde roke od straha in sprejmem v strop.

Danes smo tudi imeli tekmo in se žrem ker se nisem potrudila tako kot mi uspe vsakič četrtič. Imam dolge padce in kratke vzpone.

Kako naj se neham bat žoge?

Torej, najprej moraš razumeti vzroke za nervozo in strah, potem pa iščeš rešitve.

Zakaj nas je strah, dvomimo vase in podobno?

Ena največjih zmot in zgrešenih prepričanj, ki jim imamo (v glavnem nezavedno) je, da mislimo, da lahko kontroliramo šport. (ali celo življenje)

Kontroliramo v smislu, da če se zdaj 100% potrudiš, imaš 100% koncentracijo, potem bos žogo dobro sprejela.

Pomisli. Je to mogoče?

Obstaja kakšen človek na svetu, ki VEDNO dobro sprejema? (tolče, blokira, igra tenis, servira, igra golf, badminton, strelja 11 metrovke, strelja 7 metrovke in tako naprej)

Nemogoče.

Pritisk je posledica teh zgrešenih prepričanj in ne sprejemanja realnosti.

Realnost je, da bos določen odstotek servisov (če ostaneva pri sprejemu) slabo sprejela.

Razlogi za to so:

• DOBER servis (Si kdaj pomislila na to? Da je nasprotnik zelo dober in da to NE POMENI da si ti slaba!)
• človeška nepopolnost (tvoje oči in možgani ne ocenijo žoge 100%, tvoje mišice in živčni signali naredijo drobcene napakice, in mogoče sprejmeš žogo pod kotom 3 stopinje več, kot si mislila, kar se pokaže kot napaka 2 metrov,
• človeška nepopolnost glede psihične stabilnosti - nase misli nenehno krožijo, naši možgani nenehno "skrbijo" in tako naprej.

To je realnost.

Tvoja zelja pa je, da bi dobro sprejela VSAK servis.

Oziroma, če ne sprejmeš dobro, potem je nekaj narobe. Kar ti sugerirajo tudi soigralke oz. v najslabšem primeru celo trener. (kar pomeni da nima pojma o psihični pripravi svojih igralcev in o športu).

Zato jih ni treba obsojati oz. misliti, da so slabi ali "grdi", v bistvu so samo nepoučeni. (tako kot ti do pred treh minut - šele zdaj začenjaš razumeti).

Če sprejmeš slabo, potem je to samo statistika. Tvoj cilj kot športnik je, da poskušaš to statistiko obrniti sebi v prid oz. jo dvigniti.

To narediš tako, da se učiš iz napak in veliko treniraš (zato da možgani, oči, živčni sistem, mišice, ... postanejo boljši).

Učiš se iz napak tako, da po tekmi (ali med tekmo, če lahko hitro misliš) RAZMIŠLJAŠ o zgrešenih sprejemih in kako bi jih izboljšala.

Vedno se spomnim primerov, ko je moj so-sprejemalec stal 6 metrov od mreže, je dobil asa v 3 m in naslednji servis SPET STAL na 6 metrih!

In naslednji servis spet imel hude težave, da je ujel žogo na 3 metrih!

Tipičen primer, ko se nekdo NE UČI na napakah oz. ne razmišlja.

Večji del je že zgoraj - torej sprejeti realnost in svojo nepopolnost. Ne živi v pravljici, kjer je vse lepo. Šport (in življenje) so zelo zakomplicirane igre in nas cilj je, da smo vedno bolj uspešni. Nikoli nismo in ne bomo 100% uspešni.

(mimogrede, sem se spomnil na baseball primer - najboljši hitter-ji na svetu (torej tisti s palico, ki odbijejo žogico) imajo 30% uspešnost!

Samo v 30% jim uspe ZADETI žogico, v 70% jo zgrešijo. So slabi? Ne, šport je zahteven. Prezahteven za človeške možgane in sposobnosti, da bi dosegli večjo uspešnost.)

Enako je z odbojko ali katerimkoli športom. Zahteven je.

Kar je dokaj težko sprejeti, je dejstvo, da 99,99% ljudi tega NE VE. Niti trenerji, niti uspešni športniki, niti ogromne množice ljudi, ki to samo gledajo in navijajo.

Vsi se sekirajo zaradi napak, češ, tega ne bi smel zgrešiti.

Če bi bilo to res, potem se bom potrudil in nikoli več ne bom zgrešil sprejema (servisa, podaje, ...).

(kakšna neumnost)

Skoraj noben ne razmišlja o teh zgrešenih prepričanjih. Kar privzamemo jih od starejših ali dobrih igralcev, ne da bi razmišljali s svojo glavo.

Če ti določeno razmišljanje povzroča strah / dvom / neudobje - ga preveri z realnostjo. Hitro bos videla, da ni resnično.

Se nekaj nasvetov:

Strah, dvom in podobno se pojavijo SAMO, ko razmišljaš o PRETEKLOSTI ALI PRIHODNOSTI. (kaj če zgrešim ta sprejem, spet bodo vsi težili! Že zadnjic sem slabo igrala, torej danes tudi ne bom dobro igrala...)

Toda če se vrneš v ZDAJ - kar se dogaja ta trenutek, potem ni nobenega problema - strahu, dvoma.

Kar se dogaja zdaj je, da stojiš na igrišču in nekdo bo serviral.

Potem nekdo servira in ti gledaš žogo, se gibaš in sprejmeš.

To se dogaja ZDAJ. V tem ni nobene nevarnosti.

Nevarnost je samo v POSLEDICAH - torej v prihodnosti.

Treniraj vračanje v ZDAJ - TUKAJ in ZDAJ.

Tvoj um bo nenehno uhajal v prihodnost (in skrbel) - tako pač deluje - na ŽALOST - in ti ga moraš zavestno vračati v zdaj.

Kar mogoče pomeni 60% odstotkov dobrih sprejemov, 30 srednje dobrih (podajač bo moral korigirati tvoj sprejem) in 10% slabih.

To je pač ena izmišljena statistika, ne vem kakšna bo v tvojem primeru... Ampak tako nekako izgleda realnost.

Drug način, da se vrneš v tukaj in zdaj je, da se osredotočiš na zvoke v okolici (ki se dogajajo ZDAJ) ali barve ali občutke. Vse to se dogaja zdaj in v zdaj ni nobenih strahov ali problemov - samo zaznavanje.

Zato ker ni strahov, se bos bolj sprostila in tvoje telo bo lahko delovalo 100%. Dokler je zakrčeno zaradi strahu, ti ne more pomagati kaj preveč.

Utišaj um, da bo tvoje telo lahko sprejemalo.

Mogoče bi bilo fino, da tole preberejo tudi tvoje soigralke.

ZELO ZELO dobro za teamski šport je tudi, da se igralci usedejo skupaj in govorijo RESNICO.

Torej, če te moti, da ti igralke težijo, moraš to povedati.

Zelo pomembno pa je, kako to poveš.

Ne govori, da naj tega ne delajo, ker nisi nič več od drugih ljudi in jim ne moreš ukazovati, kaj naj delajo.

Lahko pa jim poveš, KAKO SE POČUTIŠ, ko ti nekdo teži.

Torej, rečeš: "Če zgrešim sprejem in mi Metka reče, naj se bolj potrudim, se počutim..." in potem poveš, kaj čutiš in kako se počutiš.

Recimo:"...se počutim, da sem razočarala ekipo, da drugi mislijo, da se nisem potrudila, zaradi tega sem zelo razočarana, mislim, da je nekaj narobe z mano, da sem nesposobna, da itak nič ne morem narediti v odbojki in kot posledica tega mi vse dol pade in ko leti naslednji servis proti meni, nimam nobene samozavesti in odločnosti. Potem najbrž zgrešim in naslednja točka je še hujša.

Tako nekako bi lahko izgledala resnica. Povej jo soigralkam. Nobenega ne prizadeneš ali užališ, saj govoriš o svojih problemih.

Potem se tvoja soigralka SAMA ODLOČI, ali bo kaj spremenila ali ne. Na to ne moreš vplivati. Če se ne bo, jo pač ignoriraj, saj VEŠ da se moti, kajne? ;)

Uzivaj v odbojki, Tomaž

Nazaj iz Odbojka - Libero na Psihologija

Nazaj iz Odbojka - Libero na Tenis Slovensko