4 Koraki Do Samozavestnega Športnika

Članek je bil objavljen v Športu Mladih, leta 2006...

Športniki pogosto zatrjujejo, da je samozavest ključnega pomena je za uspeh. Gustavo Kuerten je, denimo, po porazu v prvem kolu Umaga med drugim dejal: "V moji igri je še preveč vzponov in padcev. Pridobiti si moram samozavest, brez tega ni vrhunskih uspehov. Očitno me čaka še dolga pot vrnitve na vrh svetovnega tenisa."

Če to pove Gustavo Kuerten, ki je osvoji 20 ATP turnirjev in končal sezono 2000 na prvem mestu ATP lestvice, to že nekaj pomeni. Po poškodbi kolka se s težavo vrača na tour. Letos se je udeležil 11 turnirjev, od tega je štirikrat izpadel v drugem kolu in sedemkrat v prvem.

Kako je mogoče, da se športnik, ki je dosegel izjemne uspehe, obvlada tehniko in taktiko, za katerega ni več teniških skrivnosti, otepa z neuspehi?

Kot se sam zaveda, je ključ do uspeha prav v samozavesti – v prepričanju, da bo zmogel uspešno izpeljati določeno nalogo.

Zakaj igralci nimajo samozavesti?

Prvi razlog je, da niso naredili še nič takega, da bi lahko pridobili samozavest. Ta pride iz samozavedanja, iz izkušenj o uspešno izpeljanih nalogah. Če teh izkušenj ni, tudi samozavesti ne more biti.

Drugi razlog pa je, da izkušnje so, vendar v igralčevih očeh niso dobre. Igralci so preveč kritični od okolice (starši, trenerji, soigralci, ...) in tudi kadar nalogo uspešno izpeljejo, niso zadovoljni.

Osredotočajo se na napake, ki jih lahko zmeraj najdemo, saj človek skoraj nikoli ne more pričakovati popolnosti. Igralec tako lahko izpelje nalogo z 90% uspešnostjo, toda privzgojena kritičnost ga usmerja le na tistih 10%, ki jih ni dobro izpeljal.

Tako se obremenjuje s tistimi 10% in jim namenja mnogo več pozornosti, kot tistim uspešnejšim 90%. Če igralec namenja tistim slabim 10% 9-krat toliko razmišljanja kot uspešnim 90%, potem se mu seveda zdi, da s svojo igro ne bo mogel uspet.

Tretji razlog za pomanjkanje samozavesti so merljivi rezultati oz. zmage. Žal športniki zmagam namenjajo preveč pozornosti, čeprav zmage niso v njihovi kontroli. Na tekmah je mnogo dejavnikov, ki jih športnik ne more obvladovati: zunanje okoliščine, sodniške napake, razpoloženje tekmeca, dnevna forma in druge. Vse doprinesejo h končnemu izidu in športnik jih ne more kontrolirati.

Četrti razlog za pomanjkanje samozavesti pa izvira iz lastne notranje vrednosti igralca; koliko se ceni, ne glede na šport. Če se igralec ne ceni kot oseba, potem bo to podlaga tudi za slabo športno samozavest.

Taki igralci pogosto kažejo na zunaj zelo drugačno, bahavo podobo, s katero skušajo prikriti notranjo praznino. Tudi tekme pogosto začnejo samozavestno, dokler ne pride trenutek resnice, ko morajo pokazati pogum in prepričanje v svoje sposobnosti. Takrat pogosto odpovedo. Iz teh spoznanj lahko naštejemo nekaj prijemov za povečanje samozavesti:

Prvi korak

Igralec je, denimo, pri tenisu odličen pri igri z osnovne črte, ko pa zgreši volej na mreži, se spomni, da je njegova igra na mreži slaba. To vpliva na celotno igro, saj igralci ne razmišljajo celovito.

Bolje bi bilo: "Sem odličen igralec z osnovne črte, na mreži pa še ne znam najbolje." Žal pa igralci slabost posplošijo celo na svojo osebnost: "Ne mreži ne znam igrati, to pomeni, da sem slab igralec in tudi med vrstniki ne bom priljubljen..."

Vsaka pomanjkljivost je lahko velika »luknja« v igralčevi zaznavi lastnih sposobnosti, ki se prenašajo tudi na udarce, ki jih že obvlada.

Taktično naj obvlada temelje, potem pa še različice. Če igralec zaznava, da v neki taktični zamisli ni najboljši, to čustveno vpliva tudi na igralne prijeme, ki jih sicer obvladuje. Zaveda se, da še ni dober in to (zmotno, toda dogaja se!) prenaša na vso svojo igro.

Ljudje smo čustvena bitja, ki svoja negativna prepričanja pogosto prenašamo na vse svoje zmožnosti.

Fizična pripravljenost mora zajemati glavna področja izbranega športa. Igralec mora vedeti, da je vzdržljiv, močan, hiter in spreten. Igralci se že zgodaj zavedajo, katere lastnosti so potrebne za uspeh v izbranem športu, saj se nenehno primerjajo z vrstniki.

Kmalu spoznajo svoje prednosti, pa tudi slabosti, ki jim, žal, namenjajo preveč pozornosti. Osredotočajo se le na to, kako jim bodo pomanjkljivosti škodile, ne pa, kako jim bodo prednosti pomagale.

Kratkoročno morajo izkoristiti vse kar zmorejo, dolgoročno pa morajo razvijati vse sposobnosti, še posebno tiste, za katere menijo da so slabi. Tako bodo dobili občutek, da napredujejo. Že majhno izboljšanje lahko igralcu prinese veliko spremembo v samozavesti.

Psihična komponenta lahko nosi izjemno težo. Igralci sčasoma spoznajo, da prav psihične sposobnosti omogočajo dobiti več tekem. Igralec, ki se zaveda, da je psihično trden, je lahko izjemno samozavesten in s tem nadomesti veliko drugih pomanjkljivosti.

Tak igralec ve, da mora zdržati v izenačeni tekmi do ključnih trenutkov, kjer se bo večina njegovih nasprotnikov zlomila pod pritiskom. Prav tako verjame vase tudi pri velikih zaostankih, saj ve, da večina igralcev živčno in negotovo igra v sklepnih trenutkih niza ali tekme.

Pomembno je, da igralec zna kontrolirati čustva, se zavedati svojih misli in jih zavestno usmerjati ter da je nepopustljiv, ne glede na položaj. Nepopustljivost oz. bojevitost izhaja iz pozitivnih izkušenj – iz prejšnjih uspehov, ko se je igralec odločil za igro na vse.

Drugi korak

Pomanjkljivostim namenja pozitiven pristop na treningu in stalno spremlja svoj napredek, ne pa, da nenehno tehta, koliko mu še manjka do želene ravni. Napredek ga motivira, razlika do želenega ravni pa pogosto frustrira.

Ni pa nujno, saj so nekateri igralci zagrizeni "izpopolnjevalci" svojih napak!

Tretji korak

Športnik bo imel dober občutek samozavesti, če bo dosegel na tekmovanju osebni rekord, čeprav ne bo prvi. To bo prava zmaga in to mora biti športniku cilj.

Ko bo presegel svoje trenutne zmožnosti, se bodo posledično izboljšali tudi njegovi uspehi v konkurenci.

Četrti korak

Uspeh v šoli, sprejemanje in odnos z vrstniki, odnos s starši, uspehi v drugih športih, uspehi v drugih dejavnostih so temelji igralčeve samozavesti. Brez uspehov ni samozavesti.

In brez resnega, discipliniranega in trdega dela ni uspehov. Tako bodo igralci, ki nenehno iščejo bližnjice, večji del časa nesamozavestni, saj se ne lotijo nalog temeljito in disciplinirano in zato jih tudi ne izpeljejo kakovostno.

To jim seveda ostane v spominu in tako se krog ponavlja. Rešitev je, da smo jim starejši, še posebno mentorji (trenerji in starši) za zgled in da od njih zahtevamo veliko. Prvi odziv je pogosto negativen, vendar se igralci zavedajo, da če od njih zahtevamo veliko tudi mislimo, da so to sposobni.

Igralci, od katerih ne zahtevamo veliko, dobijo s tem sporočilo, da najbrž tudi niso sposobni večjih dejanj in jim jih zato ne nalagamo.

Samozavest si pridobimo z obvladovanjem vseh prvin in zahtev določenega športa, z zavedanjem svojih sposobnosti, z dejanskim sprejemanjem svojih pomanjkljivosti ter z uspehi, tako v medosebnih odnosih kot uspehih na drugih področjih.

Samozavest se ne pridobi v kratkem času. Pomembni so temelji, na katere se nalagajo vsi uspehi. Ti temelji so visoka lastna vrednost, ki pa jo igralec pridobi predvsem od staršev in mentorjev, ki mu pokažejo, da ga cenijo, ne glede na uspehe – kot vredno človeško bitje.

Nazaj na Psihologija - članki

Nazaj na Tenis - Slovensko