Zakaj je tenis tako psihično zahteven?

Kaj je tako psihično obremenjujoče v tenisu, da vidimo inteligentne, poslovno uspešne, in racionalne ljudi, kako preklinjajo, mečejo loparje in se izgubljajo v čustvenih izbruhih?

Prvič, tenis zahteva kombinacijo izjemnega timinga, koordinacije, hitrosti, reakcij, hitrih odločitev, vzdržljivosti in še veliko drugih dejavnikov. Ugotovljeno je bilo, da mora igralec v povprečni tekmi izvesti okrog 1000 odločitev in to prej kot v sekundi.

Drugič, z biomehanskega in fizikalnega vidika lahko ocenimo, da zelo majhne spremembe v naklonu loparja povzročijo velike spremembe leta žoge. Npr., če lopar pri običajnem udarcu z osnovne linije premaknemo za 1° od idealne lege (v horizontalni smeri), se to na razdalji teniškega igrišča (pribl. 24m) pozna za več kot 40 cm! To kaže na zelo zahtevno igro, kjer lahko kmalu pride do nezadovoljstva in obupavanja nad samim seboj ali zahtevnostjo športa.

Tretjič, in najbolj pomembno pa je to, da je značilnost teniške igre, da prihaja do stalnih prekinitev za razliko od športov kot so nogomet, košarka in podobno, kjer večji del tekme zavzema igra. V tipični teniški tekmi zavzema čas igre okrog 10-35% časa tekme (odvisno od podlage in nivoja), vse ostalo pa je čas med točkami ali menjavami strani. In ravno v tem času se pojavljajo največji pritiski na psihično stanje igralca. Igralec se izgublja v mislih kot so:«Spet mi ne gre«, »Saj ne morem zmagati«, »Če zdajle zgrešim drugi servis, adijo set«, pa tudi takih, kot so:«Jutri pišemo matematiko, pa še nič ne znam«, »Upam, da me punca danes kaj pokliče!«, »Oče me bo ubil, če tole izgubim«.

Problem prekinitev ali »mrtvega« časa je ta, da se igralcu takoj v zavest vrinejo nepomebne ali negativne misli, ki razdiralno vplivajo na koordinacijo, timing, motivacijo in s tem posledično na koncentracijo ter energetsko stanje igralca. Tipičen primer tega lahko opazimo tudi v drugih športih, saj izkušeni trenerji pri košarki ali odbojki vzamejo time-out ravno pred odločilnimi prostimi meti ali servisom nasprotnega igralca. Zakaj? Da mu omogočijo dovolj časa, da začne razmišljati o posledicah svoje akcije. Če se to zgodi, je neuspeh skoraj gotov.

Kot lahko vidimo, teniška igra vrši pritisk na igralčevo psihično stanje s tem, da se je potrebno čim bolj pravilno in v čim krajšem času odločati, »mrtvi« čas pa poleg tega omogoča še druge miselne motnje, ki motijo popolno koncentracijo. Ključ do uspeha je v razumevanju delovanja povezave um-telo in obvladovanju uma do te mere, da lahko telo izvaja vse tisto, kar smo ga naučili.