Inner Game vaje na igrišču

Reference:
»Inner Game of Tennis« - Timothy Gallwey, 1973
»Inner Tennis – Playing the Game« - Timothy Gallwey, 1976
»Instinctive Tennis« - Happy Bhaala, 2003
Vjeran Friščić – Bajo – Trenerska konferenca, Otočec 2005
Moje izkušnje ;)

Eden od glavnih principov pristopa Inner Game je, da usmerimo pozornost (Self 1) na žogo in s tem tako zaposlimo svoj um, da ne more razmišljati o čem drugem (z loparjem nazaj, kaj če zgrešim, ne znam, …).

Razmišljamo namreč lahko samo o eni stvari. Včasih se nam sicer zdi, da lahko o večih, toda če boste pozorni, boste ugotovili, da si le misli zelo hitro sledijo ena za drugo. Vedno razmišljamo samo o eni stvari v nekem trenutku.

Tudi gledanje žoge se bo pri teh vajah spremenilo. Kljub temu, da si igralci (in trenerji) pogosto rečejo »glej žogo«, jo le redko vidijo tako kot je. Ena stvar je žogo gledati, druga pa, da jo jasno vidimo.

Običajno, kadar gledamo žogo, na njo projiciramo naše misli. To pomeni, da vidimo »močan forehand, težak slice, razbijaški servis, …« ali »to bom najbrž zgrešil, tega itak ne znam, tudi če jo ujamem, se ne splača, …«.

Toda v resnici obstaja le leteča žogica. Okrogla, rumena, kosmata sfera, ki leti po zraku. Do nas ne prihajajo forehandi, backhandi, voleji in spin servisi – samo žoge. In če hočemo žogo zaznati kar najbolj jasno (hitrost, lok, spin, smer, …), potem moramo odstraniti iz naše glave vse te ideje, ki nam motijo zaznavo.

Ko nam to uspe, lahko Self 2 (podzavestni računalnik, ki je 800-1000 krat hitrejši od naše zavesti) dobi jasne informacije o letu žoge in našem položaju oz. gibanju, ter da telesu (mišicam) točne podatke, s katerimi se premaknemo do žoge in kontrolirano izvedemo udarec.

Vaje za zaposlitev uma

Bounce – Hit (pri nas v Sloveniji popularna pod imenom hip-hop ali 1-2)

Igralec naglas izgovori "hip", ko se žoga odbije na njegovi strani od tal in "hop", ko jo odbije. Igralec je pozoren na let žoge in jo natančno zaznava. Tudi če je še ne more dobro oceniti, s tem daje svojim možganom najbolj čisto sliko o letu žog. S temi podatki pa lahko postopoma začne predvidevati, kam bo žoga letela.

Vaja ima še boljši učinek, če je igralec pozoren, da izgovori hip (hop) »točno« v tistem trenutku, ko je žoga padla na tla oz. jo je odbil. Poskuša ujeti 'timing'. S tem dobi občutek za ritem.

Igralec oceni, ali se je v trenutku odboja žoga gibala navzgor, bila na vrhu leta ali padala. Po udarcu to pove z 'gor', 'vrh' ali 'dol'.

Cilj vaje je, da igralec poskuša ugotoviti, okoli katere osi se vrti žoga. Oziroma kje bi potekala os vrtenja. Predvsem gre za vrtenje žoge po odboju. Naprednejša vaja pa je zaznavanje osi pred odbojem in po odboju – ali se os vrtenja spremeni.

Osvetlitev skoraj vedno prihaja od zgoraj (sonce, luči), zato je žogica na spodnji strani malo temnejša. Cilj igralca je, da poskuša zaznati ta senčni del žoge – predvsem po odboju.

Igralec se osredotoči na zvok zadevanja žoge in »išče« tisti zvok, ki pomeni sredino loparja. Razen popolnih začetnikov igralci vedo, kako se sliši zvok zadetka v sredino loparja. Prav tako vedo, kakšen je občutek.

Kadar si igralec zada za nalogo, da želi ta zvok in občutek, se bo začelo telo avtomatsko prilagajati tej nalogi. Enako kot kadar si želimo stati v ravnotežju na eni nogi. Ni nam treba vedeti, kaj moramo delati. Tudi tu, čeprav se sliši nenavadno, nam ni treba vedeti, kako bomo to dosegli. Le želimo si zvok in občutek in smo pozorni na oba pri vsakem udarcu.

Rezultati te vaje so zelo zanimivi. Igralec bo ugotovil, da je možen napredek tudi brez zavestnega razmišljanja in s tem pridobil zaupanje v svoje telo – podzavest (Self 2). Ta vaja zelo dobro učinkuje pri treningu servisa.

Igralci so pogosto tako preobremenjeni s tehniko in pravilno izvedbo, da sploh ne zaznavajo jasno, kam je žoga padla. Toda tehnika in pravilna izvedba pri tenisa ne štejeta nič. Pri umetnostnem drsanju dobi športnik točke ta pravilno in lepo izvedbo, pri tenisu pa šteje samo zadetek.

Jasno, da brez učenja tehnike ne gre, toda ta navodila je potem potrebno 'pozabiti', ko je udarec že približno avtomatiziran. Fino avtomatizacijo udarca dosežemo s zadevanjem želene tarče.

Vaja je tudi zelo koristna za začetnike, ki še nimajo dobrega občutka. Večina igra pregrobo in premočno, ker se še ne zavedajo kako daleč se odbije žogica od loparja.

Toda hkrati tudi njihova pozornost ni usmerjena na občutek ampak običajno na pravilno izvedbo. Zato mogoče »mahajo« že pravilno, toda žoge nikakor ne gredo v igrišče, vsaj pogosto in kontrolirano ne. Začetnik potem misli, da bodo šle žoge v igrišče le, če bo ŠE BOLJ PRAVILNO izvedel udarec. Bistvo pa je v občutku.

Igralec odigra žogo proti cilju – odvisno od njegovega znanja – in ocenjuje s + in – koliko je zgrešil. Npr., če odigra žogo 2 metra čez tarčo, reče +2. Če je žoga 3 metre prekratka, reče -3. Če boste vajo preizkusili v praksi, boste videli, da so igralci pri oceni zelo slabi. Saj tega običajno sploh ne gledajo.

Zato trener pri tej vaji igralcu daje povratno informacijo. Npr., igralec odigra žogo 4 metre čez cilj, reče pa +2. Trener mu samo sporoči:«+4«. Brez kritike ali obsojanja. Cilj vaje najprej ni zadeti cilj, ampak pridobiti dobro oceno zgrešene žoge. Zadevanje se bo pri tem avtomatično izboljšalo. Princip je enak, kot demonstracija s ciljanjem žogice z metom.

Vaja je podobna prejšnji, le da igralec v tem primeru pove pri vsakem svojem udarcu višino žogice nad mrežo. Lahko pove kar v metrih (pol metra, 1 meter, 2 metra, …). Mnogo igralcev se med igro zaveda le smeri igranja. Kadar želijo odigrati v prazen prostor stran od nasprotnika vedo smer, ne pa višine.

Pa naj se to še tako smešno sliši, toda to je resnica. Še posebej kadar imajo res dobro priložnost za točko. Toda mreža je visoka približno 1 meter in treba je igrati ČEZ njo. Zato si mora igralec med igro zamisliti igranje v lokih. Lahko so nizki loki samo da ni razmišljanja »v premicah« - ravnih črtah.

Naprednejša vaja je moja najljubša inner game vaja. Igralec med izmenjavo žog poskuša slediti višini žoge nasprotnika. Vsakič, ko nasprotnik odigra žogo preko mreže, si igralec zapomni približno višino in poskuša vrniti žogo v enaki višini nazaj.

Vaja je zanimiva zato, ker se višina stalno spreminja in je to za naš um zelo zanimivo. To ga lahko tako zaposli, da med izvajanjem te vaje igralci »pozabijo« na svoje ideje o »slabem backhandu« in podobno in zato igrajo mnogo bolje.

Prav tako ugotovijo, da jim ni treba zavestno vedeti, kako bodo žogo odigrali 3 metre nad mrežo, ampak je dovolj, da si jo samo zamislijo in pustijo telesu, da izvede udarec. S tem pridobijo zaupanje v naravno učenje in v sposobnosti svojega telesa.

Nekaj vaj bom dodal kmalu v novo stran "Inner Game za začetnike".

Z veseljem bom objavil tudi kakšno vašo inner game vajo, ki ste jo odkrili na svoji teniški poti. Kontaktirajte me in delite svoje znanje z mano in bralci teh spletnih strani.