Ali daš vse od sebe?
2. del - Igra s slabšim nasprotnikom

Tipičen odgovor igralca, zakaj ni dal vse od sebe je: «Ker mi ni bilo treba, saj ga lahko premagam s pol moči.«

Tudi tu ima igralec kratkoročno prav. Kdo bi zapravljal več energije kot je treba?

Tisti, ki tudi v tem vidi smisel. Zakaj je torej ta pristop napačen?

1. Kratkoročno je to slabo, ker zaradi podcenjevanja nasprotnika začneš igrati na nizkem nivoju aktivacije in koncentracije. Zaradi tega postane tenis (že brez kvalitete nasprotnika) zelo zahteven šport. Premalo si aktiviran in zato prepočasen, premalo koncentracije pa ti povzroča zgrešene udarce.

Zaradi tega si običajno še bolj slabe volje in tvoja igra gre še bolj navzdol. Na koncu lahko celo izgubiš tekmo ali pa igraš tako slabo, da izgubljaš samozavest in formo.

2. In tudi če se med tekmo zaveš, da si začel preveč podcenjevalno, je po mojih in izkušnjah drugih zelo težko med tekmo doseči bistveno višji nivo igre.

3. Dolgoročno pa je to slabo zato, ker se te slabši igralci ne bojijo več. S precej »slabšim« igralcem si igral 7:6, 7:5 ali celo izgubil in zdaj bo ta in drugi, ki so precej slabši od tebe, začeli verjeti, da te lahko premagajo.

Prej so se premagali sami, ker so razmišljali napačno, kot je že opisano v zgornjem delu – ko igraš z boljšim. Zdaj bodo dali vse od sebe in ti otežili tekme v prvem in drugem kolu, ko bi bilo zate najbolje, da varčuješ z energijo za boljše igralce.

4. Igraš slabši tenis kot si ga sposoben. S tem spet izgubljaš na samozavesti in ne napreduješ v svoji igri in znanju – kvečjemu nazaduješ.

5. Če si precej boljši od nasprotnika in igraš s pol moči, da ga premagaš mu s tem sporočaš: «Poglej kako si slab, zate se mi sploh ni treba potruditi.« Tak pristop ne izkazuje nasprotniku spoštovanja temveč zaničevanje. Toda vsak se trudi po najboljših močeh in če ni dober igralec tenisa to nima nobene zveze z njegovo človeško vrednostjo.

Skoraj vsak (razen tistih, ki so resnično nerealni in iščejo bližnjice do uspeha) bo povedal, da ima raje, da boljši nasprotnik igra na vso moč, kot da jih ponižuje z igro, kjer vlagajo pol manj. Gre namreč za spoštovanje človeka in športni pristop k tekmovanju ne glede na disciplino.

Boljši način razmišljanja je takle:

Kadar igram s slabšim, dam vse od sebe. Tenis je zahteven šport in če se mu ne posvetim 100%, bo postal 100% težji. Želim si igrati dober tenis ker le tako napredujem. Zelo dobro je tudi to, da slabše igralce premagam hitro in brez prevelikih zapletov, saj bom bolj spočit za naslednje težke tekme pa še imel bom psihično prednost, saj bodo zaradi visokih porazov le redki nudili hud odpor.

Poleg tega pa slabšemu igralcu izkažem spoštovanje s tem, da dam vse od sebe in se ne norčujem iz njegovega znanja. Tudi Roger Federer bi se lahko delal norca iz mene. Kako bi se počutil?

Igralec mora sam nadzorovati svoj nivo vloženega dela in energije, ne glede na zunanje okoliščine. Tako ima tudi svoj napredek precej bolj pod nadzorom, kot pa če ga prepušča naključnemu žrebu, ki mu bo naklonil v vsakem kolu ravno prav težkega nasprotnika, da bo iz njega iztisnil 100% napor.

Nazaj na Teniške članke

Nazaj na Tenis - slovensko